Temelj odnosov je povezanost. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da smo povezani lahko samo, če obstajamo. Torej moramo biti najprej edinstveni in avtonomni, kajti le s tem omogočamo navezanost drugih na nas in našo povezanost z drugimi. Čustva so del našega vsakdana. Prek njih doživljamo, živimo in se odločamo o poteku našega življenja na vseh področjih, tako na področju medsebojnih odnosov v družini, na delovnem mestu, v partnerskih odnosih, bodisi na javnih mestih ali doma.
Čustva ali emocije so trenutni impulzi, usmerjeni na neki objekt, in so pretežno kratkotrajni. Lahko jih vidimo tudi kot duševno stanje, prepojeno z intenzivnimi občutki, kjer so prisotne tudi telesne spremembe, saj začasno lahko vplivajo na naraven potek fizioloških procesov – npr. pri jezi lahko občutimo vročino, pri doživljanju strahu se tresemo, pri sramu rdečica na obrazu itd.
Sam pojem čustvenosti se lahko identificira v različnih oblikah in z različnimi izrazi:
- občutki izražajo stanja, ki so manj intenzivna od čustev in pomenijo subjektivne zaznave posameznikov. Lahko se konstantno spreminjajo, ocenjujemo jih kot ugodje ali neugodje;
- afekti so intenzivna kratkotrajna stanja, ki nastanejo kot posledica nagle spremembe v določenih situacijah;
- stališča so trajni sistemi pozitivnega ali negativnega ocenjevanja, občutenja in aktivnosti v odnosu do različnih socialnih situacij in objektov;
- razpoloženja ali počutje pa predstavljajo ne tako hitro minljivo izkušnjo, ki traja nekaj časa in se prenaša iz enega družbenega konteksta v drugega.
Vse je povezano z odnosi. Odnos do okolja, družbe in seveda sebe. Ker smo družabna bitja, za svoj razvoj, za svoja dejanja in vedenje potrebujemo »nekaj več«. Ne le materialne dobrine, površinski odnos, nek uspeh ali dosežen cilj. To »nekaj več« pri doživljanju pa nam dajo čustva oziroma čustvena plat vsakega izmed nas. Odnos, ki se vzpostavi ob doživljanju. Strast, srečo, motivacijo, moč, intuicijo, zadovoljstvo, sprejetost, potrditev, ljubljenost pa tudi razočaranje in žalost, zamere. Vse to. Čustva predstavljajo lepilo.
Odnosi so tako lahko bolj prijateljski, drugi manj, tretji zgolj profesionalni in službeni.
Na prvem mestu je tu naša osebna izkušnja, doživljanje situacije in njena interpretacija. Torej kakšen je naš pogled na trenutna čustva v sedanjem načinu razmišljanja, razumevanja in osmišljanja?
Tu pridemo do skrivnostne razsežnosti naših možganov, do organa, ki zaznava, sprejema, predeluje, shranjuje oziroma ustvarja spomine ter reagira na informacije iz notranjega in zunanjega sveta. Shranjene imamo vse naše pomembne podobe o drugih, naši afekti oziroma čustveno ozračje, ki je zaznamovalo odnose z našimi pomembnimi drugimi. V možganih se zbirajo in procesirajo vse telesne senzacije, na osnovi katerih se ustvarjajo notranje podobe o sebi in drugih. Te podobe, skupaj z njihovimi afekti, ki so se razvili v odnosu z njimi, nas najglobje zaznamujejo. Na tej osnovi tudi vse življenje iščemo te primarne odnose, sorodne afekte in čustvene atmosfere, ki smo jih nekoč doživljali v domači družini. To tudi opredeljuje način kako iščemo prijatelje, kako in zakaj točno določenega življenjskega partnerja. Ta zgodnja doživetja, ki so se zelo globoko vpisala v naš organski (somatski) spomin, v nas ustvarijo dinamiko privlačnosti, ki nas vodi v iskanju bodočih partnerjev, prijateljstev, novih poznanstev. Ta spomin se v nas vedno znova nezavedno prebuja, in sicer ob srečanju z vsakim, tudi naključnim neznancem, predvsem pa ob ljudeh, ki nam veliko pomenijo ali s sodelavci, ki nas dnevno zaznamujejo s svojimi vtisi, doživetij ter občutji in afekti, ki se prebujajo ob njih.
Vse to omogočajo nevroni, njihove nevrobiološke lastnosti so osnova za vse kompleksne funkcije, osnovane na možganih, kot so mišljenje, čutenje in vedenje. Poglejmo si na kratko možgane. Hipotalamus je odgovoren za predelavo čustvenih stanj v fizična občutja sproščenosti ali napetosti. Prednja polovica hipotalamusa pošilja prek parasimpatičnega živčnega sistema telesu pomirjujoče signale. Zadnja polovica hipotalamusa pa preko simpatičnega živčnega sistema pošilja telesu signale vzburjenja ali strahu. Ta strah hipotalamusa v stanju močne aktiviranosti sproži organizmov odgovor boja ali bega, to je vzpostavitev primitivnega stanja, ki ogroženi ali prestrašeni organizem pripravi na boj z grozečo nevarnostjo ali na pobeg pred njo. Ni pa hipotalamus edino področje, ki nadzoruje čustvene reakcije. Podoben njegovemu delovanju je tudi predel med možganskim deblom in velikimi možgani, to je limbična skorja, ki nadzoruje avtonomni živčni sistem, delovanje mišic, odzive drobovja na stres, sprostitev, vključno s spolno vzburjenostjo, orgazem in travmatične stresne reakcije boja, pobega ali zamrznitve. V samem središču limbične skorje sta amigdala in hipokampus. Amigdala shranjuje emocije in emocionalne reakcije na emocionalne dogodke, hipokampus pa procesira podatke, ki so bistveni pri pomenu teh emocionalnih dogodkov, poleg tega pa jih postavlja v prostor in čas posameznikove osebne zgodovine.
Naloga malih možganov je usklajevanje gibov, zagotavljanje primernega delovanja mišic in njihove napetosti ter skrb za telesno ravnotežje. Veliki možgani so odgovorni za inteligenco, intelektualne in ustvarjalne sposobnosti ter spomin. Možganska skorja (možganski korteks), nagubani zunanji sloj velikih možganov pa obdeluje vse vrste sprejetih podatkov, ki pridejo iz talamusa in drugih nižjih središč; jih prebira, ureja in nasploh poskuša izluščiti smisel iz ogromne množice podatkov, ki se stekajo vanjo iz vsega telesa. Povezuje jih v smiselne podobe, zvoke, vtise in misli, ki jih potrebujemo za vsakodnevno življenje. Prav tako sproža delovanja, saj sprejema odločitve in posreduje navodila za njihovo izvedbo.
Bistveno dejstvo je, da doživetja, ki so obarvana s travmatičnimi občutji, ostanejo nepredelana v amigdali in se kot taka tudi vtisnejo v senzorični, organski oziroma somatski spomin. Gre za telesna, organska občutja, ki se lahko neustavljivo ponavljajo v čisto drugačnih situacijah in s popolnoma drugimi ljudmi, a njihova inteziteta ostaja v vsej originalnosti. Posameznik, ki je žrtev teh občutij, se ob sorodnih senzoričnih občutjih, ki se pojavijo, počuti popolnoma nemočnega oziroma lahko zamrzne (napade ali zbeži) in se odzove podobno kot ob originalni travmi, ne da bi imel kakršenkoli občutek, da situacijo nadzoruje, pa čeprav je lahko sedaj to odrasla oseba, travma pa se je zgodila v mladosti. Lahko le delno spominjajo na originalno travmo, vendar lahko kljub temu prebudijo cel spekter reakcij, ki jim na samem začetku ne moremo ali ne znamo najti pomena. Zaprta je pot do leve hemisfere, ni možna ustrezna govorica ali jezik, da bi to občutje ali afekt artikulirali. Telo samo spregovori, saj vedno govori resnico in samo resnico, kajti v njem se prebujajo senzorična občutja, ki so postala osrednji del posameznikove psihične strukture, z vso silovitostjo, vse dokler jih psiha ne bo predelala in integrirala, še prej pa omogočila prek regulacije afekta umiriti telo.
Možgani torej lahko na osnovi spomina ocenijo sedanjo izkušnjo ali osebo kot neprivlačno, nezanimivo ali pa kot skrajno nevarno, čeprav nima nobene prave vsebinsko realne povezave s sedanjostjo. Možgani si pri svojem delovanju pomagajo tako, da primerjajo dražljaje s predhodno shranjenimi vzorci. Zvok, vonj, mimika in obnašanje tretjih oseb, partnerja, sodelavca…osebo ponovno povežejo s travmatičnim doživetjem iz preteklosti in zato odreagirajo, kot da se je situacija ravnokar zgodila. Gre za odziv, ki se aktivira, še preden pride dražljaj do korteksa, ki bi lahko prepoznal oziroma razločil preteklost od sedanjosti ter konkretnega sprožilca od pretekle travme.
Naj omenim avtorja Golemana, kjer govori o teoriji čustvene inteligence, kjer se ta odraža kot sposobnost integracije kognicije in afekta ali sposobnost povezovanja emocij z mislijo. Čustvena inteligenca vključuje sposobnost opisati emocije, jih prepoznati v določenem kontekstu in tako omogoča posamezniku prevzeti nadzor nad svojimi čustvenimi reakcijami oziroma odgovori. Ta dva pojma, čustva in racionalnost se neprestano prepletata. V delovnem okolju je še vedno racionalnost nadrejena čustvom. K sprejetju čustev v delovnem okolju je v današnjem času pripomogel holističen pristop, ki združuje družbene, kognitivne, psihološke in vedenjske elemente čustev ter jih poveže v organizacijski kontekst. Na samo opredelitev čustvene izkušnje posameznika umeščamo še pričakovanja, zavedanje, upravljanje s čustvi, komunikacijsko obnašanje in sam vpliv čustev.
Kako vsak zase razmišlja in interpretira svoje življenje? Izkušnje, ki jih doživljamo? Kakšen pomen, smisel ima to za nas? Ključno vlogo pri tem imajo naša čustva.
Z ljubeznijo, Zorica.
