Zdrava intimnost je predan odnos, ko partnerja komunicirata odprto, NEOBRAMBNO in spontano. Odzivata se z empatijo, sklepata kompromise, sta lahko eden ob drugem ranljiva, si izpovedujeta občutja. Uživata tudi ob vseh telesnih stikih – od ljubkovanja do spolnosti. Pomembno je tudi medsebojno spoštovanje, spoštovanje in SPREJEMANJE medsebojnih razlik v interesih, prijateljstvu, karieri, hobijih…Med krizo sta si v oporo, sta spontana in zvesta drug drugemu.
Vendar pa kakršnakoli travma prizadene intimnost s partnerjem. Seveda je posledično to duševno stanje preplavljeno z občutkom pretirane previdnosti in pazljivosti, se počutimo ogrožene in nam začasno ugasne ta igrivost, smisel za humor in sicer uglašenost v odnosu. Lahko se začnemo izogibati odnosu, ker bi lahko v odnosu spodbudili podoživljanje. Tako izogibanje seveda poveča možnost za negativne zakonske in tudi ostale družinske dinamike kot pa samo spominjanje travmatiziranega. Oškodovana sta ZAZNAVANJE in ZAVEDANJE sebe, ZAUPANJE in odprtost, kar vpliva na odnose z drugimi. Povečana jeza in razdražljivost vodita do verbalnega in tudi telesnega nasilja. Povečan strah povzroči anksioznost ali celo panične napade, strah pred zavrženostjo in zavrnitvijo, zmedo, sram, krivdo, dvom, občutke žalosti …Spremenijo se tudi PRIČAKOVANJA in vloge partnerja. Komunikacija lahko postane otežena in neučinkovita, lahko se spremeni življenjski slog, umikamo se iz socialnega življenja, prijateljev, opustimo hobije. To poveča občutek ranljivosti in izolacije v medosebnem odnosu. Tu uporabljamo različne tehnike in strategije spoprijemanja z stisko. Lahko se samoodtujimo ali pa se oklepamo drug drugega. Temu primerno se lahko spremeni tudi nespolna telesna intimnost (nespolnih telesnih stikov je lahko več ali manj). Intimno doživljanje in vključevanje v odnos pa je odvisno od občutka VARNOSTI. Zato v stiski travmatiziran posameznik svoje doživljanje povezuje s strahom in z izgubo nadzorovanja čustev. Partner nam nudi zaščito in tolažbo ter spodbuja možnost osebne rasti. Vendar pa je ta ponavljajoč vzorec doživljanja »težave« in občutkov le naš poskus, da bi znova pridobil in rešil izgubljene dele sebe, z namenom preseganja.
Ali prepoznate vaše kompulzivno ponavljanje določenih situacij, kot namen razrešitve in preseganja ujetosti v določeno travmo (stisko)? Ste pripravljeni sprejeti odločitev in se soočiti z vašim ranljivim delom in se razbremeniti?
