Regulacija čustvenega obnašanja in izražanja čustev na delovnem mestu je povezano z določenimi pravili, ki je na nek način »vsiljena« s strani organizacije ali družbe in sama kultura. Čustva so nekaj individualnega, osebnega in ponotranjenega – ko pa so zlagana, se spremenijo v površinsko igranje – ko občutiš na en način, vendar pravega in globljega čustva ne pokažeš; ali globoko igranje – ko poskušaš spremeniti svoje realno čustvo, da bi se ujemalo z želenim čustvom drugih. Zavedati se moramo, da bolj kot neko čustvo na delovnem mestu upravljamo, nadzorujemo in usmerjamo, bolj to čustvo izgublja svojo pravo čustvenost in realnost. Zaposleni delujemo v okolju polnem protislovij, negotovosti in nesproščenosti, kjer nam ni dovoljeno izražati svoje prave identitete, zaradi mita racionalnosti, ki pripisuje organizacijam bolj racionalnost pred emocionalnostjo. Pri nas velja rek: »Služba je služba, družba pa družba.«.
Organizacijsko življenje je bolj zapolnjeno s čustveno vsebino kot pa z različnimi razumskimi nalogami. Posameznik se na delovnem mestu vede in deluje glede na cilje, norme in vrednote določene organizacije. Razumeti mora pravila, za racionalno vedenje pa potrebuje tudi duševno raven. Nujnost občutkov in čustev pri odločanju temeljijo na »somatiki«. Tem lahko rečemo sledi čustvenih odzivov na situacijo, ki so nastala v prejšnjih, podobnih situacijah. Ti čustveni signali nam pomagajo ovrednotiti možnosti in izide naših odločitev v komunikaciji. Nastanejo spontane, hitre ali intuitivne odločitve, ki jih ne smemo vedno zanemariti, saj lahko nastane nevarnost, da precenimo samokontrolo, ravnamo impulzivno, brez kontrole in zavedanja. Taka odločitev zaposlenega lahko vodi v slabe odnose, napake na delovnem mestu in ne nazadnje do izgube delovnega mesta. Pomembno je torej vzpostaviti ravnotežje, saj je v delovnem okolju koncept (pravilne) odločitve ključnega pomena pri korakih delovnega procesa in splošnega delovanja. Odločanje je kompleksen kognitivni proces, vpet v različne kontekste. Seveda pa se tudi skozi različne kontekste odločamo kako bomo interpretirali svoja doživetja, kako bomo izražali čustva in kako se bomo vedli v racionalnem kontekstu delovnega mesta.
Z osmišljanjem racionaliziramo, kaj ljudje počnejo. Proces osmišljanja se razvije med šokantnim, negotovim in dvoumnim pripetljajem na delovnem mestu oziroma v organizacijskem sistemu. Ker to osmišljanje in razlaga situacije nam vrne občutek stabilnosti in nam vlije zaupanje pri soočanju s dogodkom ali odpravo »motnje«.
Kakšen pomen pa smo dali preteklim, podobnim dogodkom, pa vpliva na našo reakcijo in sprejemanje prihodnjih. Vidimo, da so čustva vpletena tako na začetku kot na koncu ustvarjanja pomenov.
Z ljubeznijo, Zorica.
