Karmična diagnostika
Odgovornost za zdravje in dobro počutje je v rokah vsakega od nas.
Vse, kar se nam v življenju dogaja, je odraz našega razmišljanja, čustvovanja in delovanja tako na zavestni kot podzavestni ravni. Čisto vsi pa v sebi nosimo tudi moč in sposobnost, da to spremenimo in posledično zaživimo tako, kot si želimo. Karmična diagnostika je metoda, ki ima za osnovo danost reinkarnacije, torej ponovnega rojevanja, kot ga uči starodavna indijska miselnost in je holističen pristop. Metodo je razvil ruski krščanski duhovnik S. N. Lazarev. Karmična diagnostika je energijsko-informacijsko poseganje v strukture biopolja, ki ne spreminja samo stanja telesa. Ljudem se opazno spreminja osebnost, to pa ima potem nadaljnji vpliv na usodo. Deformacije v biopolju se na fizičnem telesu izrazijo na različne načine: z boleznijo, s slabimi odnosi, s psihičnimi deformacijami, ponavljajočimi travmatičnimi dogodki, življenjskimi neuspehi.
Kako poteka terapija karmične diagnostike
Cilj individualne terapije je odkriti vzrok za težavo (bolezen, slab partnerski odnos, pomanjkanje energije…), zaradi katere je stranka prišla na terapijo.
Prične se s kratkim razgovorom in z vstopom v polje stranke, kjer se nahajajo vsi »zapisi«. Po diagnostiki, oziroma odkritju vzroka, se skozi meditativni proces transformacije rešuje »ulovljenost« v določen čas, travmo, težavo, ali energijo neke druge osebe… Stranka se z novo, osvobojeno energijo poda v vsakodnevno življenje, kjer v praksi preveri kako je dejansko uporabno to njeno novo stanje. Z rešitvijo vzroka, ki je privedel do težave, se osvobaja energija v telesu, posledično se menja fiziologija, oziroma aktivira se proces samozdravljenja. Zelo pomembno je aktivno vključevanje stranke v zdravljenje. S prepoznavanjem in ozaveščanjem dogodka, ki je privedel do določene težave, katero je terapevt diagnosticiral, se bo pri stranki samodejno aktiviral proces samozdravljenja na globokih ravneh (energetskih, informacijskih in duhovnih). Stranka že med procesom samim na fizični ravni občuti, da se je blokada odstranila (odstranitev blokade lahko stranka začuti kot pojav vročine, olajšanja, mravljinčenje, tresenje, čustvenih reakcij in podobno).
Vendar to še nima pravega pomena, oz. je pomen odpravljene blokade zelo majhen, če stranka to spremembo,
ki jo je doživela ali ozavestila na terapiji, ne vključi v svoje vsakodnevno življenje.
Govorimo o zelo konkretnih spremembah strankinega odnosa do sveta (in ne o spremembah okolja do stranke!) Med terapijo se sprememba dejansko zgodi samo kadar se je oseba resnično odločila prevzeti odgovornost in narediti korak naprej v svojem življenju. Pasivna želja in pričakovanja, da bo terapevt s svojo čarobno palico rešil težavo, ne bodo privedla do trajnih sprememb pri stranki.
Med procesom stranka pride do spoznanja o moči in o zmožnostih, ki se nahajajo v njej sami, o svojih potencialih in omejitvah.
Terapevt skozi pogovor, vodi proces, predlaga načine, ki prinašajo spremembe, ter motivira, vendar se ne vmešava v sam proces in težave ne more rešiti namesto stranke. Proces se namreč dogaja na vseh ravneh (ne samo mentalno), a sproži jih oseba sama s svojimi aktivnimi odločitvami, s sodelovanjem, prepuščanjem, s spremembami in aktivnim vključevanjem v proces. Med procesom oseba pride do spoznanja o moči in o zmožnostih, ki se nahajajo v njej sami, o svojih potencialih in omejitvah. Ima jasen namen osvoboditi se svoje »ujetosti«, je pri tem iskrena ter si zavestno prizna in uvidi omejujoče odzive, ne išče krivcev, ne obsoja, ne ocenjuje in ne zameri.
Vsa svetovanja vključujejo pogovor, uvid in odkritje vzroka za nastalo težavo ter transformacijo in voden proces, za razrešitev le tega.
Korak 1
Pogovor in definiranje težave. Vsak posameznik pove kaj želi razrešiti na katerem koli področju svojega življenja in kakšen je njegov namen terapije. Namen je zavedati se ujetosti v prepričanja svojih in družinskih vzorcev in posledično osvoboditi travm, doživetih v tem ali v preteklih življenj.
Korak 2
Uvid in odkrivanje vzroka za obstoječe stanje. Pripravim vas, da se sprostite, počutite varno in sprejeto, saj je ta korak zelo pomemben za vas in ste pripravljeni za soočenje blokad, ki vas ovirajo pri življenjski poti, pri ustvarjanju in kreiranju ter uresničevanju svojih potencialov.
Korak 3
Transformacija in sprostitev ujete energije z vašim aktivnim sodelovanjem, kar posameznika osvobaja in daje možnost drugačnega sprejemanja svojih težav in prepričanj, kar privede do drugačnega razumevanja sebe, življenja in sveta nasploh.
Pri terapiji za transformacijo po potrebi uporabljam tudi tehniko Hatmara Merkava in barvno terapijo z izdelavo Hrbtenične karte.
Hatmara Merkava
Hatmara Merkava nima omejitev in omogoča delo na vseh nivojih: fizičnem, emocionalnem, mentalnem in duhovnem. Deluje v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Popravlja in zdravi vse žive sisteme, ki ne delujejo, nimajo življenjske energije – so poškodovani ali bolni. Ta metoda omogoča transformacijo vse energije brez življenja in skupka vseh vzrokov za nezadovoljstvo, bolezni, bolečine ter vseh vzrokov, ki nam preprečujejo, da bi bili zdravi in srečni.
Barvno terapija in hrbtenična karta
Izdelava hrbtenične karte je pripomoček, s katerim ugotavljamo, katero barvo v določenem trenutku najbolj potrebujemo in kakšno je energijsko stanje človeka. To tehniko je razvil Theo Gimbel. Z analizo izpolnjene karte tudi odkrijemo, kako je okolje vplivalo na nas, zlasti v času otroštva. Vsekakor je bolje, da to nekdo naredi za nas.
Na hrbtenični karti sta glava in hrbtenica razdeljeni na 5 sklopov, ki predstavljajo fizično, metabolično, emocionalno, mentalno in spiritualno raven bivanja. Vsak sklop zajema 8 vretenc. Barve si od zgoraj navzdol sledijo kot je značilno za barve mavrice: magenta, vijolična, indigo, turkizna, zelena lipa, rumena, zlata in oranžno-rdeča. To zaporedja se nahajajo na vsakem sklopu oziroma ustrezni ravni bivanja.
Primer
Doživljanje v službi
Oseba (Ž) pride na terapijo zaradi odnosov na delovnem mestu. Nadrejena je 7 osebam, a nima prave avtoritete. Tudi do nadrejenega (M) čuti nerazumljen strah, ki pa je prijazen do nje. Oseba na terapiji navzven deluje in govori dokaj suvereno, a notranji občutek razjeda dvom vase in strah, zadržuje jezo, ne izraža svojih želja in mnenj, kar ji otežkoča voditi sodelavce. V službi poskuša zadovoljiti vsem zaposlenim, da bi bilo vsem prav. Po delovnem dnevu se počuti izčrpano. Omeni tudi partnerski odnos bežno, ki pa zanjo ni zadovoljujoč, a se na začetku izogne pogovoru o tem, kljub temu, da ji je bistvenega pomena in je njen odnos trenutno na preizkušnji. V terapijo vstopiva počasi, ugotoviva močan strah pred očetom, ki je bil grob in nagle jeze, tudi jeza do mame je močna, saj je ni zaščitila in se je podredila očetu. Oseba čuti tudi močno krivdo in odgovornost do brata, ter dolžnost, da je v vlogi mediatorja v družini ter stalno skrbi za “mir v hiši”, vse z namenom, da se oče ne razjezi, izbruhne.
Po terapiji se stare podobe in interpretacija ter doživljanje preteklih dogodkov pri osebi spremenijo. Razumevanje in ponotranjenje novega doživetja v terapevtskem odnosu omogoči osebi, da opusti kompulzivno povezavo s starimi vzorci odnosov, njihovo navezavo z vsemi obrambnimi vzorci in načinom delovanja. Preoblikuje se njen pogled na preteklo situacijo, se na terapiji tega zave in ne doživlja ogroženosti s strani sodelavcev, se jih ne boji, počuti se bolj suvereno, odločno nastopa in se ne počuti manjvredno. Zaradi strahu pred avtoriteto, ki je v njenem primeru to predstavljal oče, je sprejela in zaživela bolj funkcionalne odnose tako na delovnem mestu, kot v partnerski zvezi. Tudi odnos z mamo se je izboljšal, kot tudi odnos do svojega telesa in ženstvenosti. Oseba je prepoznala tudi svoje hrepenenje in zaobljubo sebi, ki si jo je dala kot mala deklica, da bo naredila vse, da jo bo oče sprejel, videl in imel rad, ki pa jo je vodilo v razdajanje in ustrežljivost drugim, in v izčrpavanje sebe.
Seveda je potrebno globlje razumeti jedro in vzroke posameznikovega vedenja in mišljenja v socialnih situacijah kot je delovno mesto. O vlogi čustev na delovnem mestu je na prvem mestu seveda osebna izkušnja ter doživljanje in interpretacija le te. Čustva deloma vodijo naše vedenje in odločitve na delovnem mestu in jih lahko izražamo posredno ali neposredno z verbalno ali neverbalno komunikacijo (verbalna zloraba, tekmovalnost, zelo glasno govorjenje zaradi graditve in prikazu lažne samozavesti ter vrednosti …). Zavedati se je potrebno, da sodelavcem dopustimo njihov način delovanja, ker v tem trenutku le toliko zmorejo, na njihov način. Ne vsiljujemo jim svojih pogledov, ne uporabljamo agresivne komunikacije, jih ne obsojamo. Samoizpraševanje, razumevanje in preseganje svojih ujetosti, načinov delovanja, ki nam ne koristijo pa je področje kateremu naj namenimo svoj čas in fokus. Na nas je, da jim postavljamo meje pri uporabi neprimerne in neasertivne komunikacije! Spreminjamo sebe in ne sodelavcev ali sistema. Seveda obstaja verjetnost, da bomo nerazumljeni in tarča še dodatnih “nalepk”. V kolikor je pripravljenost na obeh straneh za iskreno in pristno komunikacijo za skupni cilj, pa je neprecenljivo in koristno tako za posameznika, sodelavce ter za celotno ustanovo za dosežen cilj – dobro opravljeno delo in dobri odnosi (tudi s seboj). Tudi vodje se zavedajo učinka dobrih odnosov na klimo v podjetju. Seveda pa je izražanje čustev na delovnem mestu povezano z določenimi pravili. Še vedno velja “služba je služba, družba je družba” in se je potrebno zavedati in upoštevati to razmejitev.
