Načini kako razrešujemo svoj partnerski odnos so različni in so povezani s sposobnostjo regulacije stresa.
Katerikoli nerazrešen problem (tudi v službi) je lahko tako vzvod za partnerski konflikt. Načini razreševanja konfliktov pa so močno povezani s pomenom, ki ga posameznik pripiše konfliktu. Tako je za nekoga konflikt lahko izvor največje groze in strahu in se mu poskuša izogniti, za drugega le način razreševanja svoje notranje napetosti in edini način preko katerega lahko ima odnos, za tretjega pa je konflikt lahko znak osebne zavrnitve in osebnega poraza. Nastane kadar partner ne dopušča individualnosti svojega partnerja oziroma ni gotov s svojo identiteto. Vsakič, ko se partner ne odzove pričakovano to lahko doživlja kot ogrožanje lastne identitete in zato vsakemu konfliktu pripiše veliko emocionalno vrednost oziroma zavrnitev. Pomen, ki ga pripiše konfliktu pa je močno povezan z izkušnjami iz otroštva. Najpogostejše teme partnerskih konfliktov pa so: pomankanje skupnega časa, nepravično razdeljeno delo, nestrinjanje glede vzgoje otrok, nezadovoljstvo v spolnosti, finance…Kakšen partnerski odnos zgradimo v tem obdobju vpliva na naš partnerski odnos ko otroci odrastejo, odidejo iz našega “gnezda” in ostaneta partnerja oziroma zakonca sama v odnosu, kakršnega sta zgradila.
Dejstvo, da ti konflikti prerastejo v konstantno stresno stanje v odnosu, pa pripisujemo doživljanju relacijskega stresa v odnosu in iracionalnim pričakovanjem, ki jih partnerja gojita drug do drugega. Ta relacijski stres v odnosu predstavlja grožnjo za prekinitev odnosa ali pa grožnjo za ponovno bolečino v njem. Odvisno od interpretacije stresa pa se vsak posameznik spopada s tem stresom na svoj način, odvisno od interpretacije stresa in na kakšen način posameznik zdrži v relacijskem stresu. Relacijski stres je namreč sestavni del intimnega partnerskega odnosa, saj povezanost v odnosu prinese tudi izpostavljenost in ranljivost, s katero se morata partnerja spopadati. Z razumevanjem relacijskega stresa in konfliktov, ki so z njim povezani, pa imata partnerja možnost, da drug ob drugem oblikujeta nove načine odzivanja na stres, novo doživljanje sebe in drugega in s tem presegata vzorce, ki sta jih prenesla iz izvorne družine.
Partnerja v odnosu pričakujeta, da bosta s svojimi dejanji drugega »prepričala«, da zadovolji njune potrebe oziroma, da bi partner sam moral vedeti, kakšne so potrebe drugega, saj to izkazuje ljubezen in povezanost v odnosu. Pričakovanje, da se bo drugi spremenil zaradi nas in pričakovanje brezpogojnega zadovoljevanja potreb izhajata iz zgodnjih izkušenj, ko otrok poskuša s svojim vedenjem vplivati na svoja starša in ko pričakuje (kar je takrat tudi upravičen!), da so njegove potrebe zadovoljene, še preden jih dojame in začuti. Občutek stresa in nezadovoljstva tako presega partnerski odnos. Nerazrešeni konflikti, ki imajo v ozadju tudi iracionalna pričakovanja, lahko v odnosu povzročijo preveliko čustveno ranjenost, ki se konča z obupom in čustvenim ali dejanskim odhodom iz odnosa.
Vsak partnerski ali zakonski konflikt pa predstavlja možnost ponovnega zbliževanja ali pa povzroči čustveno in dejansko prekinitev odnosa, ko ga partnerja ne moreta več popraviti. Če se partnerja ob konfliktu zmoreta soočiti z lastnim doživljanjem in vsemi čustvi, potem to lahko pomeni spremembo v odnosu, saj konflikt omogoči, da se poslovita od starih neizpolnjenih pričakovanj in hrepenenj in z lastno iniciativnostjo spreminjata svoj odnos v želeno smer k ohranjanju ter poglabljanju odnosa. Če pa ob konfliktu partnerja ne doživita ničesar novega in le ponavljata stare, utečene vzorce iz preteklosti, potem stres v odnosu ostaja. Partnerja tako morata z vedno več obrambnimi mehanizmi vzdrževati distanco oziroma njuno odvisnost.
Razreševanje konflikta v partnerskem odnosu je tako sestavljen iz sedmih faz:
1.ŠOK – šok ob prepiru, ki prebudi spoznanje, da sta se vpletla v bolečino, ki jo oba poznata.
2. ZANIKANJE kot obrambni mehanizem, s katerim se poskušata izogniti ponovnemu razočaranju.
3. JEZA, ki omogoči partnerjema z lastno iniciativnostjo spreminjati svoj sedanji odnos in je ne potlačita ali zanikata, saj je v nasprotnem primeru destruktivna za sedanji odnos. Zavedanje, da je doživljanje jeze le del preteklosti omogoči, da jo poimenujeta in najdeta ustrezen odziv, ki omogoča povezanost in avtonomijo v sedanjem odnosu.
4. ŽALOST IN DEPRESIJA pa je telesni odziv na izgubo idealiziranega partnerja. Ob nastopu razočaranja lahko nastopi žalost in depresija. Žalost je tako naraven odziv na žalovanje ob poslavljanju od starih vzorcev vedenja in starih neuresničenih pričakovanj, ki jih partner ne more dokončno uresničiti. Poslavljanje od nečesa, česar nikoli nismo dobili pa je eden najtežavnejših čustvenih procesov. Če žalost ni dovoljena, to preprečuje razrešitev partnerskega konflikta in ustvarjanje novega odnosa, saj vedno znova iščeta tisto, česar nimata oziroma nista prejela.
5. POGAJANJE, s katerim ohranjata neko varno razdaljo, ker je soočanje s čustvi jeze in žalosti prenevarno. Odnos je tako odvisen od zahtev in pričakovanj.
6. OBUP, kjer zaradi nerazdelnega razočaranja nista sposobna in pripravljena investirati v odnos, zaradi prizadetosti pa drug od drugega niti ne pričakujeta več podpore in razumevanja. Drug drugega se začneta bati, saj biti ranljiv namreč pomeni dati možnost, da si ranjen še globje.
7. DEJANSKA ALI ČUSTVENA RAPOKA pa je faza, kjer oblikujeta vsak svoj intimni prostor, ki povečuje distanco in odvisnost v odnosu ali celo ločitev.
Prve štiri stopnje partnerskega konflikta lahko zbližujejo in povezujejo medtem ko nadaljnje stopnje povečujejo možnost za prekinitev stika in tudi ločitev.
Ranljivost tega obdobja pa je pomemben temelj za nadaljnji partnerski razvoj v tretjem življenjskem obdobju – v jeseni življenja.
Z ljubeznijo, Zorica.
